Osnovno pravilo, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju davčne osnove, je, da je davčna osnova vse, kar je plačilo (v denarju, stvareh ali storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za promet blaga oziroma storitev, brez DDV. Za opredelitev davčne osnove torej ni pomembno, kdo plača dobavljeno blago oziroma opravljene storitve, pa tudi ne, kdaj je oziroma bo plačilo opravljeno. DDV se obračuna od davčne osnove po predpisanih stopnjah (22 %, 9,5 % ali 5 %), v posameznih primerih (na primer pri prejetih predplačilih, ki vsebujejo DDV) pa ga je za ugotovitev davčne osnove treba izračunati z uporabo preračunanih stopenj (18,0328 %, 8,6758 % in 4,7619 %), ki so predpisane s P-ZDDV-1.

Davčna osnova so lahko

• plačila za blago in storitve,
• uvozna vrednost blaga oziroma vrednost blaga, ki se pridobi iz